Zgodovina emajliranega parnika za kuhanje, od kje prihaja in zakaj?

V 19. stoletju se je na slovenskih vaseh začel uporabljati emajlirani parnik kot praktičen pripomoček za pripravo hrane v večjih količinah. Kovači so izdelovali te posode iz debelih železnih plošč, pogosto po meri, glede na zahteve kmetov in kmetovalcev. Parni kotli so bili še posebej priljubljeni med prazniki, sejmi in družinskimi praznovanji, ko je bilo treba nahraniti na desetine ljudi hkrati.

Tradicionalna uporaba: Kuhanje cmokov, krompirja in krme

Parnik za cmoke in krompir je postal nepogrešljiv del vsake večje gospodinjstva. Zaradi žara je bilo mogoče hrano pripraviti brez neposrednega stika z vodo, kar je zagotovilo njeno rahlost in sočnost. Ta način kuhanja se je hitro razširil predvsem na podeželju.

Hospodarski parnik: Večnamenski pomočnik

Hospodarski parnik ni služil le za kuhanje hrane, temveč tudi za pripravo krme za živali. Uporabljal se je vsakodnevno, še posebej takrat, ko električna oprema ni bila na voljo in se je vse kuhali na odprtem ognju.

20. stoletje: Modernizacija in širitev uporabe

Z razvojem materialov in tehnologij je nastal parnik na trdna goriva, ki se je uporabljal pri zunanjem kuhanju skozi vse leto. Zadostovalo je, da so dodali drva, in parnik je deloval kot mala kuhinja kar na dvorišču. Danes se parnik na drva še vedno uporablja za tradicionalne recepte.

Sedanjost: Povratek k tradiciji

Sodobni veliki parnik za kuhanje pogosto vsebuje emajlirano površino, pokrov in trpežne ročaje. Njegova zasnova se je sicer posodobila, vendar je princip ostal enak – pripraviti okusno hrano za večje število ljudi udobno in učinkovito.

Regionalni običaji povezani z uporabo parnika

• Zahodno Slovensko: Parnik je bil nepogrešljiv del kolin, kjer so se v njem kuhali krompir in pripravljala krma za živali.
• Srednje Slovensko: Uporabljal se je pri tradicionalnih družinskih praznovanjih za kuhanje cmokov in žemljic.
• Vzhodno Slovensko: Parnik je služil za pripravo hrane med kmetijskimi deli in družbenimi dogodki.